Nespodobno opravilo
Strah v slovo duši libero zaspi
in v temi nad rjuho udari v glavo.
Spet v nedogled ena misel tli,
vžge jo Njena biti, me nagovori.
Brez vsake dlake na jeziku sam,
ji solze na obrazu brišem in izdam
demo ji plan:
Lep kozarec in notri vino,
roka mi za vrat drsi,
naj se dere, naj nori,
ve zakaj prišla je, zakaj prišla je.
A ne vidim kar se zdi, kot v megli.
V dan izgine tema, naju ne izda,
objeta sredi sobe vidiva le dva.
Dva, ki svojo senco mečeta v svet,
ki za oba nastaja, ko se dela spet
plan za novi dan:
Lep kozarec in notri vino,
roka mi za vrat drsi,
vse to vidi le spomin,
le spominu daje, spominu daje.
A ne vidim kar se zdi, kot v megli.
In derem se naglas, plezam na drevo,
v momentu padem dol, naj ponovim:
še enkrat derem se naglas, plezam na drevo,
na vrhu že sedim, ko naju vidim in v rokah:
Lep kozarec in notri vino,
roka že za vrat drži,
tisto, kar rosi oči,
slika najina je, le najina je.
Vse zaman, vse zaman, vse zaman...
Vse zaman, vse zaman...
A ker ne vidim, kar se zdi, le mislim si.
Una tarea imposible
El miedo se apodera de mi alma
y en la oscuridad golpea mi cabeza sobre la almohada.
Una vez más, un pensamiento arde sin cesar,
su ser lo enciende, me habla.
Sin pelos en la lengua,
borro sus lágrimas de su rostro y confieso
mi plan:
Una copa hermosa con vino adentro,
su mano se desliza por mi cuello,
que grite, que enloquezca,
dime por qué ha venido, por qué ha venido.
Pero no veo lo que parece, como en la niebla.
El día desvanece la oscuridad, no nos traiciona,
abrazados en medio de la habitación solo vemos dos.
Dos, que proyectan su sombra en el mundo,
que se crea para ambos, cuando se hace de nuevo
el plan para un nuevo día:
Una copa hermosa con vino adentro,
su mano se desliza por mi cuello,
todo esto solo lo ve el recuerdo,
solo alimenta al recuerdo, alimenta al recuerdo.
Pero no veo lo que parece, como en la niebla.
Y grito a todo pulmón, trepo a un árbol,
en un instante caigo, debo repetirlo:
una vez más grito a todo pulmón, trepo a un árbol,
me siento en la cima, cuando nos veo a ambos y en las manos:
Una copa hermosa con vino adentro,
su mano ya sujeta mi cuello,
aquello que humedece los ojos,
es nuestra imagen, solo nuestra.
Todo en vano, todo en vano, todo en vano...
Todo en vano, todo en vano...
Pero como no veo lo que parece, solo pienso.