klošar
Sem klošar, še sam ne vem od kdaj,
od vekomaj, se mi že zdi,
nè nimam, nè noèem, tako je, pa kaj,
nekako vseen se živi.
Povsod me dovolj je in ni me nikjer,
so klošarske èudne poti,
nenehno me vodi v življenju nemir,
pijaèa pa me umiri.
Vèasih sem tukaj in drugiè drugje,
popivam brez misli in sanj,
nikdar me ne brigajo drugi ljudje
in tudi jaz njim sem neznan.
Že dolgo odrinjen na stranski sem tir,
le veter mi boža obraz,
pokriva nebo me al cajteng papir,
zbudi pa me sonce al mraz.
Ko huda bo zima,
bom zmrznu nekje,
nikomur ne bo nè hudo,
nihèe se ne joèe,
ko kloar umre,
morda je še bolje tako.
Nikar me ne vprašaj,
kaj krivo je blo,
zakaj in kdaj tak sem postal,
jaz klošar sem bil,
klošar sem zdaj
in klošar bom zmerom ostal.
Klošar
No soy un mendigo, ni siquiera sé desde cuándo,
desde siempre, así me parece,
no tengo, no quiero, así es, ¿y qué?,
se vive de alguna manera igual.
En todas partes me sobra y no me encuentro,
son extraños los caminos de los mendigos,
constantemente me guía la inquietud en la vida,
la bebida me calma.
A veces estoy aquí y otras veces allá,
tomo sin pensar ni soñar,
nunca me importan los demás
y yo también les soy desconocido.
Hace tiempo fui apartado a la vía lateral,
el viento acaricia mi rostro,
me cubre el cielo o un periódico viejo,
me despierta el sol o el frío.
Cuando llegue el invierno duro,
me congelaré en algún lugar,
a nadie le importará ni le dolerá,
nadie llorará,
cuando el mendigo muera,
tal vez sea mejor así.
No me preguntes nunca,
qué fue lo que salió mal,
por qué y cuándo me convertí en esto,
yo fui un mendigo,
soy un mendigo ahora,
y siempre seré un mendigo.