Nespodobno Povabilo
Strah v slovo duši libero zaspi
in v temi nad rjuho udari v glavo.
Spet v nedogled ena sama misel tli,
vžge jo Njena biti, me nagovori.
Brez vsake dlake na jeziku sam,
ji solze na obrazu brišem in izdam
demo ji plan:
Lep kozarec in notri vino,
roka mi za vrat drsi,
naj se dere, naj nori,
ve zakaj prišla je, zakaj prišla je.
A ne vidim, kar se zdi, kot v megli.
V dan izgine tema, naju ne izda,
objeta sredi sobe vidiva le dva.
Dva, ki svojo senco mečeta v svet,
ki za oba nastaja, ko se dela spet
plan za novi dan:
Lep kozarec in notri vino,
roka mi za vrat drsi,
vse to vidi le spomin,
le spominu daje, spominu daje.
In derem se naglas, plezam na drevo,
momentu padem dol, naj ponovim;
še enkrat derem se naglas, plezam na drevo,
na vrhu že sedim, ko naju vidim in v rokah:
Lep kozarec in notri vino,
roka že za vrat drži,
tisto kar rosi oči,
slika najina je, le najina je.
Vse zaman, vse zaman, vse zaman...
Vse zaman, vse zaman...
Ker ne vidim kar se zdi, le mislim si.
Invitación Inapropiada
Miedo en la palabra, el alma se duerme
y en la oscuridad golpea en la cabeza sobre el río.
Una sola idea arde una y otra vez sin fin,
su ser me enciende, me habla.
Sin pelos en la lengua,
borro sus lágrimas de la cara y revelo
mi plan:
Una copa bonita y vino adentro,
su mano se desliza por mi cuello,
que grite, que enloquezca,
dime por qué vino, por qué vino.
Pero no veo lo que parece, como en la neblina.
El día desvanece la oscuridad, no nos traiciona,
abrazados en medio de la habitación solo vemos dos.
Dos, que proyectan su sombra en el mundo,
que se crea para ambos, cuando se hace de nuevo
el plan para un nuevo día:
Una copa bonita y vino adentro,
su mano se desliza por mi cuello,
todo esto solo lo ve el recuerdo,
solo al recuerdo le da, al recuerdo le da.
Y grito a todo pulmón, trepo al árbol,
en el momento caigo abajo, debo repetirlo;
una vez más grito a todo pulmón, trepo al árbol,
en la cima ya estoy sentado, cuando nos veo a ambos y en las manos:
Una copa bonita y vino adentro,
su mano ya me sujeta por el cuello,
aquello que humedece los ojos,
es nuestra imagen, solo nuestra.
Todo en vano, todo en vano, todo en vano...
Todo en vano, todo en vano...
Porque no veo lo que parece, solo lo pienso.